MARUŠA KLEMEC – INTERVJU

Maruša Klemenc je ena najuspešnejših triatlonk v Slovenskem prostoru. S svojimi uspešnimi nastopi doma in v tujini je zastopala slovensko reprezentanco in barve našega kluba. Je večkratna državna prvakinja in tudi najuspešnejša tekmovalka Tk Utripa. V pogovoru  sva preletela njeno triatlonsko kariero od samih začetkov, ter obujala spomine na vse odlične rezultate in uspešne zgodbe na njeni poti.

Če se vrneva na začetek tvoje kariere. Kdaj in na kakšen način si se spoznala s tem športom?

S triatlonom me je spoznala moja zelo dobra prijateljica, s katero sva kot otroka preživljali ogromno časa skupaj. Sama je začela trenirati in me povabila s sabo. Še danes ne vem, zakaj sem rekla ja. Najbrž ker sem želela z njo preživeti več časa. Stara sem bila okoli 11, 12 let.

Kako bi sama opisala svojo pot?

Začela sem trenirati zaradi družbe, prijateljev, zabave. Kmalu pa sem ugotovila, da v športu izredno uživam, poleg tega pa sem s treniranjem gradila delovne navade, disciplino, vztrajnost in samozavest, kar mi je vse pomagalo tudi pri drugih življenskih izzivih. Ker vse stvari, ki se jih lotim, jemljem precej resno, sem tudi tu vedno želela dati svoj maksimum in se vedno trudila za napredek. To me je vodilo do prvih uspehov na domačih tekmah, zmag  na državnih prvenstvih, nato pa do uvrstitve v reprezentanco in evropskih pokalov in prvenstev. Takrat so bile stvari že precej resne, za treniranje sem porabila kar precej časa. Prišli so vzponi in padci, nekajkrat je bilo precej hudo, vendar odnehala nisem nikoli. V težkih trenutkih sem se skušala spomniti, zakaj sem pravzaprav tukaj, zakaj se trudim – ker je triatlon čudovit šport in v njem uživam.

Katera je tvoja najljubša disciplina?

Od nekdaj mi je najbljižje plavanje. Je pa zanimivo,  da kot otrok nisem nikoli želela v plavalni tečaj, nisem se udeležila šolskega plavalnega izleta, nisem se želela naučiti kravla. Tako sem na prvem triatlonskem treningu malo druge pogledala, pa je šlo. Nekako mi plavanje “leži” in v vodi res neizmerno uživam.

Na kateri rezultat si najbolj ponosna?

Kar nekaj rezultatov mi bo za vedno ostalo v spominu. Zelo sem bila ponosna na bronasto odličje na evropskem mladinskem pokalu na Bledu (2011), kjer je bil prihod v cilj zaradi podpore domačih navijačev res nekaj lepega, sploh v tistih mladih letih. Ponosna sem tudi na drugi naslov državne prvakinje v olimpijski distanci (2017), ne toliko zaradi naslova samega, ampak zaradi razmer, v katerih sem zmagala. Bila sem v tretjem letniku medicine in se učila  za enega najtežjih izpitov, dva tedna pred tekmo nisem trenirala  skoraj nič, na štartu sem bila popolnoma izmučena, ampak mi je vseeno nekako uspelo. Vesela sem bila tudi 33. mesta na svetovnem univerzitetnem prvenstvu (2016) in 29. mesta na evropskem mladinskem prvenstvu (2012).

Kateri dogodek/trenutek na svoji poti bi izpostavila kot najlepši?

Teh dogodkov je veliko, nima smisla da bi vse naštevala.  Zagotovo pa so najlepša skupna jutranja plavanja na Bledu, dolgi kolesarski treningi oziroma vse, kar počnemo skupaj s člani in mladinci. So super skupina, vedno me nasmejejo. Nekaj posebnega je tudi to, da z ostalimi deliš bolečino na treningu, da se skupaj “pomatraš” in spodbujaš sotekmovalce. Te stvari so neprecenljive.

Poleg triatlona si zraven delala še študij medicine, ki velja za enega najtežjih in tako nedolgo nazaj postala tudi dr. medicine. Kako ti je uspevalo tako uspešno usklajevati oboje?

Prva tri leta je šlo, na medicini so ta tri leta namreč posvečena predkliničnim predmetom, kjer je veliko predavanj in učenja, ni pa veliko vaj, tako da se mi je časovno vse izšlo.  V zadnjih treh letnikih pa se začnejo klinični predmeti, tako da precej časa preživiš na klinikah. Ker sem ogromno časa preživela v Ljubljani, sem tudi zmanjšala število treningov in začela triatlon jemati manj resno ter  ga postavila na stranski tir. Sicer sem še vedno tekmovala, vendar na tekme nisem hodila več pripravljena, bolj je šlo za ohranjanje stika s športom.

 Po kar uspešni sezoni 2019 si doživela prometno nesrečo in poškodbo. Kako je to vplivalo nate in kako si se z njo spopadla?

Ko sem izvedela da sem popolnoma pretrgala ramenske vezi in da bo potrebna operacija, sem bila nekaj časa kar v šoku. Sledila je prva operacija in šesttedensko mirovanje. Po šestih tednih sem začela s plavanjem, vendar le z nepoškodovano roko in z nogami. To je bilo psihično precej naporno, brez trenerja Uroša mi zagotovo ne bi uspelo. Tri mesece po operaciji sem lahko začela normalno trenirati. Ker sem imela na ključnici in pod lopatico nameščeno ploščico, me je vse do druge operacije rama precej bolela. Po osmih mesecih je prišla na vrsto druga operacija, od takrat naprej pa se spet počutim da je moja rama “zdrava”.

Na dolgem triatlonu v Poreču si dosegla prvo mesto in tako dobila SLOT za nastop na IM v Celovcu, ki je letos zaradi epidemije odpadel. Je nastop še vedno v planu?

Ironman nikoli ni bil moj cilj, štartnino sem dobila “po nesreči”. Ker nisem želela zapraviti podarjenega SLOTa, sem se kar pridno  pripravljala na tekmo, ki je žal odpadla. Zaenkrat še ne vem, ali se bom tekme letos udeležila, zaenkrat treniram brez načrta, delam to kar mi paše. Bomo videli.

Kako sama gledaš na delo z mladimi v Tk Utrip in kakšen nasvet imaš za vse mlade triatlonce / triatlonke?

Največ lahko povem o delu v mladinsko-članski ekipi, kjer perspektivni, mladi, nadarjeni triatlonci trenirajo pod vodstvom Uroša Semeta. Karakterno se med seboj zelo razlikujejo, vendar odlično dopolnjujejo. Prisotna je zdrava mera tekmovalnosti, kar se mi zdi zelo pomembno. Uroš je odličen trener, ker za razliko od drugih gleda na vsakega posameznika posebej, in ne meče vseh v isti koš. Dobro ve, koga je treba spodbujati in koga “bremzati”. Ker je bil sam vrhunski tekmovalec, dobro razume vsakega tekmovalca in ve, kdaj je kdo preutrujen, kdaj trenira na silo, kdaj mora počiti in kdaj se mora bolj potruditi.  Skrbi za sproščeno vzdušje na treningih, tako da se vedno z lahkoto skoncentriraš na delo. Najboljši nasvet, ki ga lahko dam mladim, je, da bodite potrpežljivi. Rezultati ne pridejo čez noč, potrebno je precej padcev preden pride vzpon. In poslušajte trenerja, ker včasih vidi širšo sliko, ki tekmovalcu pogosto ostane skrita.

Maruši še naprej želimo vse dobro.

Share on facebook
Share on twitter
Share on email
Share on print

MARUŠA KLEMEC – INTERVJU

Več informacij o tem dogodku še ni znanih. V kolikor vas ta dogodek zanima, nam to sporočite spodaj, obvestili vas bomo takoj, ko bo na voljo več informacij.

Zahvaljujemo se vam za zanimanje in vsa morebina vprašanja ter predloge.